Spletno mesto za delovanje uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska spletnega mesta se strinjate z uporabo piškotkov. Preberite več o piškotih.

Prireditve za odrasle

Dr. Irena Kandrič: Uvodni sprehod skozi življenje in delo Rude Jurčeca

Ob 120. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti novinarja, esejista in pisatelja Rude Jurčeca (1905–1975) vas vabimo na uvodni sprehod skozi življenje in ustvarjalno zapuščino ormoškega rojaka. Dr. Irena Kandrič, avtorica monografije Ruda Jurčec: luči in sence njegovega življenja in dela (2003), nam bo orisala Jurčečevo življenjsko pot ter predstavila njegovo delovanje in ustvarjanje tako v predvojnem kot povojnem obdobju, ko je emigriral v Argentino. 

Ruda Jurčec se je rodil v Ormožu (1. aprila 1905) kot Rudolf Jurčec očetu Karlu in materi Magdaleni (roj. Jelen). Osnovno šolo je obiskoval v Ormožu, klasično gimnazijo v Ljubljani in Mariboru, kjer je bil član literarnega krožka Plamen. Diplomiral je leta 1931 na Politični visoki šoli v Parizu. Po začetnem študiju prava in nadaljnjem študiju političnih ved se je posvetil publicističnemu delu. 

Bil je sourednik in urednik revije Beseda o svobodnih vprašanjih, s kulturnimi eseji ter reportažami je sodeloval pri revijah Modra ptica in Sodobnost. Med drugo svetovno vojno je bil nekaj časa glavni urednik Slovenca. Po koncu vojne je emigriral v Rim, nato pa v Argentino, kjer je postal osrednja osebnost kulturnega in političnega življenja slovenske izseljenske skupnosti. Bil je soustanovitelj lista Svobodna Slovenija. V letih 1954–1969 je bil predsednik Slovenske kulturne akcije in sourednik revije Meddobje. Po razhodu s Slovensko kulturno akcijo je ustanovil glasilo Sij slovenske svobode. Umrl je 4. novembra v Buenos Airesu, v Argentini, kjer je tudi pokopan.

Jurčec je napisal monografijo Krek (1935), več novel, med njimi Carmen de Patagones, Vuzmenice, Requiem in re (Buenos Aires), politično-ljubezenski roman Ljubljanski triptih (Buenos Aires, 1957); med najbolj odmevnimi deli zdomske književnosti pa je njegova spominska proza Skozi luči in sence I–III (Buenos Aires, 1964 do 1969).

Vljudno vabljeni!