Arhiv prireditev (2018-2022)

11. maja so zaposleni Centra za starejše občane Ormož v knjižnico pripeljali Nežko Vaupotič, izjemno gospo, nezamenljivo knjižničarko, ena izmed najstarejših članov naše knjižnice in še vedno strastno bralko. Uživali smo v njeni družbi, knjižničarskih zgodbah in spominih.

Kaj pravzaprav pomeni Nežka Vaupotič za Ormož, njene prebivalce ter samo Knjižnico Franca Ksavra Meška Ormož, je težko opisati z besedami. Ko je leta 1963 pričela z vodenjem ormoške knjižnice, si verjetno še sama ni mislila, da bo pustila tako močan pečat na mestu, okolici, predvsem pa, da se bo tako zelo zapisala v srca ljudi.

Vzgojila in pridobila je generacije bralcev, ki še dandanes obiskujejo knjižnico, tudi zaradi nje in njenega trdega dela, ljubezni do knjig, do ljudi, do slovenske besede, do ormoških krajev. Svoje življenje je posvetila najlepšemu poklicu na svetu – knjižničarstvu. Posvetila se mu je z dušo in zavzetostjo, kot jo dandanes srečamo le še malo kje. Bila in še vedno je nepogrešljivi del življenja lokalne skupnosti, se vanj vključevala in k njemu prispevala s svojim znanjem, zbiranjem gradiva o naših krajih in domačih avtorjev ter o njih, zbrala neprecenljive podatke o zgodovini knjižničarstva na ormoškem področju, od tistih prvih začetkov ter dobe ormoške čitalnice, ki bi brez njenega dela danes bili zagotovo izgubljeni, se posvečala zbiranju ljudskega izročila, običajev, pregovorov, pesmi, glasbe ...

Kaj pomnimo o njej kot knjižničarki? Njen čut za ljudi. Za vsakega je imela prijazno in modro besedo. Njen trud za vsakega bralca, za vsakega krajana, za vsako knjigo, za ohranitev samega knjižničarstva na ormoškem območju. Ljudem je vedno bila pripravljena pomagati, jim svetovati, se jim posvetiti, se nasmehniti in jim dati nekaj najdragocenejšega, kar ljudje imamo – svoj čas. Kot otrokom nam je ostala v spominu iz naših osnovnošolskih let, ko nam je priskrbela knjige za domače branje in bralno značko, znala nas je pa tudi opozoriti, kdaj katera knjiga ni bila ravno primerna za našo starost. Marsikdo se je še spomni, kako je z avtobusom ali peš hodila po ormoški občini ter okoliških krajih s kovčkom polnim knjig v roki, ter izposojala gradivo celo na takšen način. Ravno zaradi nje je knjižnica v Ormožu obstala ter se razvila v tako uspešno ustanovo, kot je danes.

S knjižničarstvom je Nežka ostala povezana tudi po svoji upokojitvi, ko se je posvetila prostovoljskemu delu in še naprej skrbela za občutek pripadnosti, vključenosti vseh v lokalno skupnost, širila zavest o pomenu knjige, branja, občutka povezanosti med ljudmi, ki jo dajejo knjižnica in druženje ob branju, pokazala vso svojo vztrajnost, razumevanje, odločnost, pogum. Še danes, skoraj 35 let po svoji upokojitvi, je še vedno nepogrešljivi del življenj naših bralcev, naših knjižničarjev in naše občine.

Le kaj jo ohranja tako bistro?