Nadja Ebner: Kako pokopati mamo, ki je še živa?

Ogled v COBISS-u

Roman

Primus, 2025

239 str.

Psihološki roman o materinski ljubezni, travmah, alkoholizmu in nevidnih ciklih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Intimna zgodba, ki v duhu romanov Shuggie Bain in Vesela sem, da je mama umrla zareže globoko – a vendar pušča prostor za upanje.

Ko ženska, ujeta med zahtevami materinstva in senco lastne preteklosti, poišče psihoterapevtsko pomoč, upa, da bo našla nov način za pristnejši odnos s skoraj najstniško hčerjo. Toda proces, ki naj bi bil usmerjen v prihodnost, jo neizprosno potegne nazaj – v otroštvo, zaznamovano z napetostjo, alkoholizmom in neizrečenimi bolečinami.

Na terapevtskem kavču se odvije potovanje v njeno notranjost, kjer še vedno prebiva prestrašena deklica. Vprašanja, ki jih je predolgo potiskala v ozadje, zdaj kričijo po odgovoru. Kako zaceliti rano, ki je nikoli ni imela priložnosti poimenovati? Kako ne ponoviti zgodb, ki so ji bile položene v zibelko?

Bo znala najti pot iz temačnega psihološkega gozda? Bo zmogla zaceliti materinsko rano, ki jo je sama nehote poglobila? Bo znala pretrgati večni cikel vračanja v prestrašeno deklico, ki lahko le nemočno zmrzne?

Roman z izjemno psihološko tankočutnostjo odpira prostor za razmislek o materinstvu, medgeneracijskih odnosih, vplivu družinske dinamike in tihih mitih o brezpogojni materinski ljubezni. (emka.si)

Dodano: 15. 9. 2025